Koker španjeli naj bi bili potomci španjelov, ki so ena najstarejših pasem. Španjel oz. angleško ˝Spanyell˝ je bil omenjen v literaturi že v 14. stoletju. Domneva se, da španjeli izvirajo iz Španije, ker je angleški prevod za španjela ˝spaniel˝, kar pa je popačenka stare francoske besede ˝espaigneul˝, slovensko španski. Ta teorija temelji na zapisih iz starih francoskih in angleških knjig o lovu. V knjigi Mojster divjadi je yorški vojvoda zapisal: ˝Še ena vrsta lovskega psa je ona: imenovana lovski psi za sokole ali španjeli, saj njih vrsta prihaja iz Španije, dasiravno jih veliko je v drugih deželah.˝  Španjeli so bili posebej vzrejeni kot lovski psi za iskanje in plašenje divjadi, ki se je skrivala v gostem grmičevju. V 17. stoletju so španjele delili odvisno od načina lova, na vodne in poljske španjele. Tedanji vodni španjeli so že izumrli. Lovci so jih uporabljali, da so jim prinašali ustreljene race. Poljske španjele pa so delili na dva tipa: Poljske špringer španjele so delili odvisno od njihove velikosti na velike, srednje in majhne. Tako so veliki poljski španjeli postali angleški špringer španjeli, srednji susseški španjeli in manjši koker španjeli. Koker španjele so uporabljali pri lovu na sloke (ang. ˝woodcock˝), zaradi česar so jih poimenovali koker (ang. ˝cocker˝, ki izvira iz besede ˝woodcock˝) španjel. V 19. stoletju so za koker španjele označevali veliko različnih lovskih pasem španjel, ki so jih šele kasneje klasificirali. Leta 1892 je Angleška kinološka zveza koker španjela priznala za samostojno pasmo. Zdi pa se, da so vsi današnji koker španjeli potomci le dveh psov. Eden je bil Obo (1879), potomec ˝gospoda˝ susseškega španjela in ˝gospe˝ poljske španjelke, ki je bil pravi lepotec in je bil neporažen na vseh pasjih razstavah, ki se jih je udeležil. Obo naj bi bil oče današnjih angleških koker španjelov, njegov sin Obo II. pa predhodnik ameriških koker španjelov. Najbrž so zato vsi kokerji takšni frajerji oz. lepotice, saj so podedovali najboljše gene od svojega prekrasnega velikega očeta Oba (slika zgoraj desno). Razlika med angleškimi in ameriškimi koker španjeli je ta, da so slednje vzrejali bolj za razstave, kot za lov, saj so manjši in naj bi bili lepši. Angleški koker španjel pa ima poleg ameriških koker španjelov še več drugih bližnjih sorodnikov: ameriške vodne španjele, clumbrske španjele, angleške špringer španjele, poljske španjele, irske vodne španjele, susseške španjele in valižanske špringer španjele.                                                                                                                Posebnost koker španjelov je njihov rep, ki so jim ga odstrigli, da se ne bi poškodoval, ko so tekli skozi gosto grmičevje pri lovu na divjad. Danes je striženje repov psov v Sloveniji prepovedano, saj je nevarno in psu pusti veliko slabih posledic. Vedno obstaja nevarnost okužbe in možnost smrti zaradi postopka. Druga tveganja vključujejo krvavitve, meningitis in kronično bolečino. Krajšanje repov vpliva tudi na ravnotežje in hojo psa. Pri medsebojni komunikaciji psi uporabljajo tudi svoje repe. Psi z odstriženimi repi nenamerno pošiljajo mešane signale drugim psom, zaradi česar jih ti pogosto agresivno napadejo. OPIS Angleški koker španjel je neverjetno energičen in navdušen spremljevalec, še posebej ko je zaposlen. Kljub nežnemu izrazu je koker aktiven športni pes. Je zelo primeren za družine, predvsem zato ker se z lahkoto uči in redko preneha mahati z repkom, saj je ob ljubečih lastnikih večino časa vesel. Za španjela je angleški koker dokaj visok. Njegova kompaktna oblika in kratke noge pripomorejo k temu, da se lahko hitro giblje skozi goščavo, ko raziskuje teren ali plaši ptice med lovom. Kožuh angleškega kokerja je lahko različno obarvan, dlaka je srednje dolga, valovita in puhasta ali ravna in svilena.                                                                                     Angleški koker španjel je družaben, po navadi veselega in igrivega razpoloženja. Zelo rad preživlja čas z ljudmi ter je še posebej navezan na svojega lastnika, ki ga po navadi predano spremlja in pozorno posluša njegova navodila. Je pa angleški koker tudi trmast pes, ki rad protestira in poizkuša doseči svoj prav. Včasih, ko ga nekaj zelo zanima ali zavoha interesanten vonj, bo svojega lastnika za vsako ceno zvlekel do tega mesta ali pa jo tja kar sam brezglavo ucvrl, če bo to mogoče. Angleški koker španjel je torej izredno zvest svojemu gospodarju, včasih trmast, igriv in vesel, ima izredno močan lovski nagon in se vedno želi naučiti novih stvari. VADBA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE Angleški koker španjel potrebuje veliko dnevnega razgibavanja, zato ga je potrebno voditi na dolge sprehode. Zelo bo užival, če ga boste vzeli s seboj na tek ali ko se boste z njim igrali. Ta pasma lahko živi zunaj v zmernih vremenskih pogojih, a se najbolje počuti doma, predvsem na udobnem mehkem kavču. ZDRAVJE Pri angleških koker španjelih je potrebno paziti na nekatere zdravstvene težave kot so: Večbarvni psi so bolj nagnjeni h gluhosti. Sicer pa je angleški koker španjel ob pravilni negi in prehrani zelo zdrav pes. Priporoča se, da mu veterinar občasno pregleda oči in ušesa ter kolke, kolena in ščitnico. NEGOVANJE Negovanje angleškega koker španjela naj bi bilo lažje, kot negovanje njegovega ameriškega sorodnika, a kljub temu zahteva veliko dela in časa.                                                             Zelo veliko pozornosti je potrebno posvetiti njihovim ušesom oz. ušesni votlini, saj imajo lahko tako kot vsi psi z dolgimi povešenimi ušesi težave z vnetji. Ušesno votlino je potrebno redno pregledovati in iz nje odstraniti morebitne tujke ter odvečno ušesno maslo. Možnost nastanka težav zmanjšamo, če jim pasji frizer pobrije notranjo stran ušesa in iz ušesne votline izpuli daljše dlake. Redno krtačenje in česanje kožuha je zelo pomembno, še posebej po trebuhu, nogah in okoli glave, kjer se jim hitro naredijo vozli. Ko se psu dlaka preveč zavozla je priporočen obisk v salonu za pse, kjer bo vašemu kosmatincu pasji frizer strokovno in temeljito razvozlal dlako z ustreznimi pripomočki. Tipi kožuhov se lahko pri angleških koker španjelih zelo razlikujejo. Nekateri imajo veliko valovite in puhaste dlake in so zelo nagnjeni k vozlanju, medtem ko imajo drugi bolj svileno in ravno dlako, ki se jim ne vozla tako hitro. Bolj kot je barva kožuha temna, več dlake bo imel pes, zato potrebuje še več nege. Angleškim koker španjelom ne odpada veliko odmrle dlake, z rednim negovanjem pa jo je zelo malo. Posebne pozornosti morajo biti

Shih Tzu je ena najstarejših pasem. Natančno poreklo Shih Tzu pasme je neznano, vendar verjetno sega nazaj do antičnih časov. Najstarejše informacije o tej pasmi prihajajo iz dokumentov, slik in umetniških predmetov iz obdobja antične kitajske in tibetanske zgodovine. Domneva se, da se je pasma razvila z mešanjem tibetanskega Lhasa Apsa in kitajskega pekinezerja. Ker so podobni levom, so dobili ime Shih Tzu, kar pomeni mali lev. V 17. stoletju so bili majhni psi, podobni levom, prinešeni iz Tibeta v Prepovedano mesto v osrčje Pekinga. Te pse so uporabili za vzrejo Shih Tzu pasme, kot jo poznamo danes. Shih Tzuji so kmalu postali priljubljeni pri kitajskih cesarjih in v kitajskih sodiščih. Tej pasmi je bila zelo naklonjena cesarica Tzu Hsi, ki je bila strastna vzrediteljica psov in je tudi napisala prvi pasemski standard. Po njeni smrti leta 1908 so bile cesarske psarne bolj kot ne zapuščene in ti psi so postali redki. Shih Tzuje je kitajsko plemstvo tako spoštovalo, da jih Kitajci zelo dolgo niso niti prodajali, niti podarjali v druge države. Šele ko je Kitajska postala republika, se je to spremenilo in prvi Shih Tzuji so prišli v Anglijo. Zaradi komunistične revolucije na kitajskem je leta 1949 ta pasma skoraj izumrla. Na svetu je ostalo le še 14 Shih Tzujev – 7 psic in 7 psov. Preostanek teh psov, ki so živeli v Angliji predstavlja začetno pleme iz katerega izhajajo vsi ostali primerki. Shih Tzuji so bili kot pasma priznani leta 1969. Od takrat naprej je Shih Tzu postal zelo popularen razstavni in družinski pes. OPIS Shih Tzuji so ena izmed najbolj priljubljenih pasem ˝Toy˝. So kompaktni psi, ki skrivajo svoje čvrsto telo pod kožuščkom razkošne dlake. So umirjeni in ljubeči. Njihov izraz je topel in prijeten, pogled pa široko odprtih oči, kar naredi vtis, da so zaupljivi in prijazni. Korajžni, vendar ljubeznivi Shih Tzuji so obenem nežni psi za crkljanje v naročju, kot tudi živahni spremljevalci na potepu. So vdani svoji družini in ljubeznivi do otrok. Ti psi so presenetljivo žilavi in včasih trmasti. So čuječi in pozorni ter radi lajajo. VADBA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE Kljub svoji majhnosti Shih Tzuji potrebujejo dnevno vadbo. Ker pa so majhni, lahko zadostimo njihovim zahtevam po telovadbi z živahnimi igrami v zaprtih prostorih ali pa s kratkim sprehodom. Ne prenašajo dobro vročega vlažnega vremena, zato ne smejo živeti na prostem. Najbolj primerni so kot hišni psi. ZDRAVJE Shih Tzu je po navadi zdrava in dolgo živeča pasma, a imajo ti psi vseeno včasih določene zdravstvene težave. Ker imajo dolg hrbet in kratke noge, lahko pride do težav s koleni in s hrbtenico. Nagnjeni so tudi k vnetju ušes, težavam z očmi in z zobmi. Kot ostale pasme s potlačenim gobcem imajo lahko tudi Shih Tzuji probleme z dihanjem in se lahko pregrejejo, še posebej poleti, ko je vroče. Lahko imajo resne probleme z ledvicami. Se zlahka zredijo, zato se jih ne sme prekomerno hraniti, pa naj bo to včasih še tako težko, ko nas s svojim prisrčnim pogledom prosijo za repete. NEGOVANJE Shih Tzuji imajo dolgo ravno in gosto dlako. Potrebujejo dnevno nego, kar je zamudno početje. Vsakodnevno krtačenje in česanje je nujno, da se odstrani vozle, kopati pa jih je potrebno tedensko. Krtačiti jih moramo pravilno, in sicer morajo konice krtače doseči kožo, saj se le tako ustrezno prepreči nastanek vozlov. Priporočen je občasen obisk v pasjem salonu, kjer jim pasji frizer nudi strokovno nego z uporabo primernih pasjih šamponov ter drugih pripomočkov za nego psov. Shih Tzuji ne menjajo dlake, a jim ta hitro raste. Da jim dolga dlaka ne draži oči, jo pasji frizer okoli oči postriže ali pa jo na vrhu glave spne v čopek. Ker je z njihovimi kožuščki veliko dela, se veliko njihovih lastnikov odloči za obisk v salonu za pse, kjer jim pasji frizer dlako pobrije ali postriže na kratko ter tako lastnikom zelo olajša nego njihovih kosmatih in košatih spremljevalcev. Zaradi nagnjenosti k določenim zdravstvenim težavam jim je potrebno redno čistiti oči in ušesa ter krtačiti zobe. Kitajski cesarji so dobro vedeli zakaj tako cenijo to pasmo in prepričan sem, da vam to lahko potrdijo tudi vsi lastniki teh psov – kdor sreča in spozna Shih Tzuja se vanj enostavno zaljubi na prvi pogled! POREKLO: KitajskaVIŠINA:  20 – 28 cmTEŽA:  4 – 7 kgŽIVLJENJSKA DOBA:  do 15 letZDRAVJE:  nagnjeni k določenim zdravstvenim težavamŽIVLJENJSKO OKOLJE: stanovanje/hiša

Maltežan je ena najstarejših antičnih pasem, ki naj bi izvirala celo iz časov pred bronasto dobo, torej okoli 6000 p.n.š.. Čeprav so antični Grki in Rimljani verjeli, da ta pasma izvira iz otoka Malta oziroma Malitaie, kot so jo takrat poimenovali Grki, za to ni nobenih dokazov. Bolj verjetno je, da je maltežan potomec psa tipa špic, ki so ga takrat vzrejali v južni Evropi. Maltežan je ena najstarejših antičnih pasem, ki naj bi izvirala celo iz časov pred bronasto dobo, torej okoli 6000 p.n.š.. Čeprav so antični Grki in Rimljani verjeli, da ta pasma izvira iz otoka Malta oziroma Malitaie, kot so jo takrat poimenovali Grki, za to ni nobenih dokazov. Bolj verjetno je, da je maltežan potomec psa tipa špic, ki so ga takrat vzrejali v južni Evropi. V tistem obdobju je bila Malta trgovsko središče. Iz Malte so maltežane prodajali na različne konce civiliziranega sveta kot eksotično žival, zato je po tem otoku ta pasma dobila ime. Maltežan je bil za antične Egipčane več kot le pes, kar dokazujejo številne podobe te pasme na starodavnih artefaktih. Zelo priljubljeni so bili tudi pri antičnih Grkih in Rimljanih. Pogosto so krasili njihove keramične izdelke. Maltežan se je pojavljal v mnogih zapisih iz tistega časa, poleg drugih ga je omenjal celo Aristotel. Zelo imeniten dom si je našel maltežanček rimskega cesarja Klavdija, ki je imel za svojo kočo kar cesarsko palačo. Maltežan je bil zelo cenjen tudi v srednjem veku, predvsem pri višjem sloju. Zanj so celo verjeli, da ima zdravilno moč in so ga zato polagali na trebuh in pljuča, kar naj bi delovalo blagodejno. V začetku 19. stol. se je začela polemika o tem, kateri pasmi maltežan dejansko pripada. Po eni strani naj bi zaradi svojega temperamenta pripadal pasmi terier, po druga strani pa naj bi zaradi svojega telesa in tipa kožuha pripadal španjelom. Kmalu so salomonsko odločili, da ne pripada ne terierjem, ne španjelom, ampak je to preprosto maltežan. OPIS Maltežan je eleganten in majhen, a žilav pes s svilnato dlako. Ima kompaktno in čvrsto telo in je nekoliko daljši kot visok. Glede na velikost je uvrščen med tip psov ˝toy˝. Maltežani so znani po svojem svilnatem belem kožuhu, s katerim vsakogar očarajo in si tako prislužijo kakšen pasji piškot več. Njihova dlaka je ravna in gosta in lahko pada vse do tal. Ko opazujete maltežana med tekom se zdi, kot bi lebdel pod oblakom svoje bele dlake. V preteklosti so bili maltežani različnih barv, danes so le beli. Ta pasma ima le en sloj dlake. Ker nima podlanke, mu dlaka skoraj ne izpada. Maltežani imajo okroglo glavo, črn nosek, viseča ušesa, črne in čuječe oči, kratke in ravne noge ter košat in graciozen rep. TEMPERAMENT Čeprav je maltežan majhen, se zdi, da se v njem skriva lev, saj je vedno neustrašen. Njegovo zaupanje in vdana ter ljubeča odzivnost lastniku sta njegovi zelo privlačni značilnosti. Med vsemi majhnimi psi so maltežani najbolj nežni, čeprav so energični, živahni in igrivi, kot tudi odločni. Dober je pri učenju trikov in ukazov, ko se počuti za svoje delo primerno nagrajen. Pogumno in hitro sproži svoj alarm v obliki laježa, ko zasliši sumljive zvoke. Maltežan domneva, da so vsi, ki jih sreča, ljudje ali živali, njegovi prijatelji, zato z njim po navadi doma ali na sprehodu, ni težav. Včasih se maltežani lahko prehitro razdražijo in postanejo brezobzirni, ko so z otroki. Glede hrane znajo biti zelo izbirčni in bi najraje jedli tisto, kar je na našem krožniku. Kljub njihovemu čudovitemu izgledu in karakterju, se maltežanov ne sme preveč razvajati in jih ščititi, saj lahko včasih postanejo labilni in pretirano ljubosumni. Vsekakor je maltežan izjemen človekov spremljevalec, vedno hvaležen, vdan in prikupen. VADBA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE Maltežani uživajo v rednih dnevnih sprehodih in igranju na prostem. Pogosto ostanejo igrivi tudi, ko so starejši. Ker so aktivni doma in ne zahtevajo veliko vadbe, ni potrebno veliko truda, da so v dobri formi. Do osmega meseca starosti se njihove kosti še razvijajo, zato do takrat zelo dolgi sprehodi ter stroga vadba niso primerni. Maltežani so vsekakor hišni psi in ne prenašajo dobro vročine ali mraza. ZDRAVJE Maltežani so na splošno zdravi, a so kot vse pasme tudi oni nagnjeni k določenim zdravstvenim težavam. Pomembno je, da se lastniki zavedajo težav, če se odločijo za to pasmo. Možne so težave z izpahom pogačice, očmi, dihali, z zobmi in prebavo. Ker imajo belo dlako, jih lahko opeče sonce. Maltežanom ne odpada skoraj nič dlake, zato so primerni za ljudi, ki jih mučijo alergije. NEGOVANJE Dnevno česanje in krtačenje maltežanov, predvsem tistih z daljšo dlako, je zelo pomembno. Z rednim negovanjem se izognemo nastanku vozlov, kožušček pa je zdrav in lep. V primeru, da se dlaka zavozla, je priporočeno, da vaš maltežan običše salon za pse, kjer pasji frizer vozle strokovno in temeljito razvozla. Pri krtačenju je potrebno biti nežen, saj imajo zelo mehak in občutljiv kožuh. Maltežane je priporočeno redno kopati. Med kopanjem se morajo uporabljati primerni pasji šamponi in druga sredstva za nego dlake. Po kopanju je psa venomer potrebno temeljito posušiti, ker so zelo zmrzljivi. Lastniki maltežanov zato redno vodijo svoje pasje prijatelje v pasji salon, da jih pasji frizer okopa s primernimi pasjimi šamponi in jih nato hitro in temeljito posuši s posebnim fenom. Maltežanom se mora dnevno čistiti področje okoli oči in ust, ker se na njihovi beli dlaki hitro poznajo madeži od solz in hrane. V primeru, da imajo dolgo dlako, se jim na vrhu glave naredi čopek, da jim dlaka ne sili v oči. Čistiti jim je potrebno ušesa in izpuliti dlako iz ušesnih votlin, kot je to običajno pri vseh pasmah. Veliko lastnikov maltežanov, predvsem tistih, ki svojih psov ne vodi na razstave, se odloči za obisk pri pasjem frizerju in striženje kožuščka, kar močno olajša negovanje. Zaradi njihove bele dolge dlake je negovanje maltežanov zelo zahtevno, vendar je ravno čudovit in svilen kožuh glavna značilnost te pasme, ki pritegne nemalo občudujočih pogledov. POREKLO: MaltaVIŠINA: 20 – 25 cmTEŽA: 2 – 3 kgŽIVLJENJSKA DOBA: 12 – 15 letZDRAVJE: nagnjeni k določenim zdravstvenim težavam